NGŠ: Vijolnca (VI+, 120m) & Pokljuška (varianta po šodru; V+/III-IV; 120m)

 Savinjska in gorenjska naveza v NŠG-ju. 

5.6.2022

Ob 7:30 - postaja Spodnje Lancovo. Zbrana komplet ekipa. Denis, Marko, Polona in jaz. Prtljažnik nafilamo do konca. Lep, sončen dan je pred nami. 

Malo pred 9.uro z Denisom zagrizeva v klanec proti južni steni. Od parkinga direktno po melišču, ki naju pripelje do vstopa v smer(i). Marko&Polona sta se odpravla pred nama, saj sta imela daljši dostop in tudi daljšo smer.

Izbrala sva si smer Violinca (6a, 4b, 6a, 4b). Na sliki označena z rdečo barvo (nisem avtorica slike; screenshot s spleta). Nekako sva se zmenila (no mogoče je Denis določu), da imam jaz lihe cuge, on pa sode. Meni je okej. Smer hvalijo kot zelo dobro navrtano in tudi tako je videti že od spodaj, zato ne bi smela imeti težav.

Prvi cug je bil tak plezljiv. Nič težkega, ampak kje kar moraš poiskati grif in se zbasati na več buhtlov. Pred štantom se malo pomojčkaš z ruševjem in se zasluženo lahko usedeš.

Štart drugega cuga.

Začetek 3.cuga, ki je ''detajl'' smeri. Meni zelo uživaška platka z zajedicami. Če slediš naravnim razčlebam, levo in desno, se vedno najde kak dober grif. Skala pa kompaktna (za razliko od preostalih cugov) in fajn popa.

In še zadnji cug. Najprej krajša platka, potem sprehod čez dolgo polico in še 3m plezanja do vrha. Tu sva obrala levo varianto...desno čez platko je zgledalo malo preveč zahtevno za 4b. 

Pri spustu velja biti zelo previden, saj je zgornji del res šodrast. Mimogrede spustiš kamen ali več njih v dolino.

Random naveza. Najbrž na vrhu Pokljuške smeri.

Veselje in kisel nasmeh. 

Če je blo na začetku kar prijetno toplo/vroče, me je proti vrhu pošteno nazeblo. 

Komj sm čakala, da prideva nazaj do ruzakov.

Po kratki pavzi sva se podala še v pokljuško smer, ki je malo na levo od violince. Denis približno ve, kako in kje poteka ter me sproti usmerja. Po ene 20m pridem do prvega svedra (malo prej je bil v skali nek prusik pa se mi  ni zdelo vredno vpenjati). Potem pa kolovratim gor, dol, levo, desno in zaprečkam fejst v levo. In spet gor, gor. Malo me baše orientacija, ker tu poteka več smeri oziroma se nekot križajo. Eventuelno si ustvarim tako trenje, da se komaj privlečem do štanta. Štrik moram že pošteno vleči za sabo. Je pa zelo udoben štant in razgled je čudovit. Denis mi pove, da je moral že zaštartati v smer še preden sem prišla do štanta, ker je zmanjkovalo štrika...Naslednji cug je njegov. Ne desno ne levo ne vidiva nobenega klina/svedra ali česarkoli. Po sliki presodi, da morava iti po levi strani. Long story short. Dajmo rečt, da je bla to ena gamsova varianta cuga. Do vrha sm izpela lih ene 3 komplete...štant sva imela pa kar na koreninah od ruševja. Držal je, to je važno.

Ugotoviva, da bi mogla iti po desni strani. Prišla sva preveč na levo. Upsi. Malo nad ''štantom'' najdeva izstop oziroma potko, po kateri se spustiva nazaj do Vršiča.

Pogled na Vršič.

Opremo odloživa v prtljažnik in greva na osvežilo v Tičarjev dom. Po nekaj urah pogovorov in čakanja se nama le pridružita tudi Marko&Polona (imela sta malo težav v mokri smeri). Na poti domov naredimo analizo - delimo vtise o nedeljski plezariji.

NŠG, fajn je blo! Se še vidimo, plezamo.😊

Blažčeva skala: pompozna Zajeda (6a)

 25.5.2022

Ej, Neja, mnda so v Dovjah tud neke dolge smeri. A ti bi to šla? - Ja, valda. Djva Boriča naštimat.

In sva ga. Odločili smo se za varianto med tednom, po šihtu. Po dolgem usklajevanju se nam je le uspelo zmenit, čeprav bi nam tudi ta dan skoraj zagodlo vreme. Cel dopoldan smo čekirale raznorazne vremenske strani in napovedi...ja nč pejmo, če bo dež, se bomo pa že poabzajlal dol.

V Lescah se zbere in napoka sva ekipa. Neja, Borič in moja malenkost. Zapeljemo se do Blažčeve skale v Dovjah, ki jo lahko opazujemo že z glavne ceste, ki pelje proti Kranjski gori. Do plezališča nas loči 10-minutni sprehod, ki služi kot ogrevanje...in pobiranje klopov med šavjem (letos jih je rees veliko). 

Smer Zajeda se nahaja v levem delu. Dolga je 70m in naj bi imela 4 raztežaje (4a, 5a, 5b, 4b). Mi smo potegnili zgolj 2 cuga s 60-metrskim štrikom. Prvi del je lahkotna plezarija (če ne odlomiš grifa že takoj na začetku, kot se je zgodilo Petru. Kaj hitro je prišel nazaj v poden). Štantamo pred detajlom smeri. Tu si res lahka odpočiješ, še ulegu bi se lahko na to polico (khm, kasneje pri spustu sm se tu mogoče pozabila pripeti...udobje še ne pomeni varnosti-vzeto na znanje). Lokalci so detajl menda ocenili s 5b, a večina plezalcev, ki se je spopadla s to zajedo, ocenjuje cug za 6a. Res ni zastonj tole basanje in mentljanje po zajedi. Grifov praktično ni oziroma eventuelno imaš notri neke krimpke. Če se ti ne ljubi v boj, se da teh 5m zlahka potehničariti, ker je navrtano na pol metra. Jaz se nisem vdala. S hrbtom sm se počasi basala gor. Ker sm imela oblečeno majico brezrokavov sm si pridelala lep spominček  - oguljene lopatice. Mogoče je res fino met oblečeno majico s kratkimi rokavi. Ko se enkrat rešiš vn iz zajede, ni nič težkega do vrha. No, mogoče edino zadnji ''previsek'' pred štantom. 

Kibuba na potepanju.😏

Neja v boju z zajedo.

Kompleti so res na pol metra.

Abzajl.

''Pejdi po vpadnici, ti bo lažje''. 2 sekundi kasneje se je pokotalila po grmovju...

Dež + sonce = mavrica in veselje ob preplezani smeri.

Na vrhu je začelo kapljati, a k sreči so se nevihtni oblaki vzdržali. Pravzaprav se je nebo razjasnilo; med spustom se nam je odprl lep pogled proti dolini Vrata.

Pogled proti Mojstrani. Ma kej je lepo na Gorenjskem😍

Plezali smo na levem ''stebru''.

Fajn je blo! Še bomo šli ;) 

Paklenica je zakon!

   

 Paklenica je destinacija, ki sem se je zadnja leta mogoče malo izogibala. No, izogibala mogoče ni najbolj primerna beseda. Večkrat sem bila namreč povabljena na plezalno odpravo, ampak sem se ji vsakič nekako izognila. Kaj pa naj jaz delam tu? Že res da športno plezam, ampak to ni smisel hrvaškega nacionalnega parka. V kanjonu frikajo povečini samo mlade družinice in napenjači brez majice. Bistvo so visoke stene, sploh tista, ki te pelje na vrh Anića kuka. 

Prišel je moj čas. Kakšna dva meseca nazaj je dal Luka pobudo, da prvomajske počitnice/praznike preživimo v Paklenici. Grem, valda. Tokrat nisem niti iskala razloga, zakaj ne bi šla. Mogoče me je vmes že malo odvrnila misel, da bo precej gneče, a tudi ta me ni odvrnila. Neskončno sem si želela neke avanture/dogodiščine/plezaaaanja! Ker tudi že najdlje nisem bila preko slovensko meje, ker khmm Covid...

In smo šli. Luka, Martina, Veronika in moja malenkost. Tri babnce...joj, kako ga bo glava bolela do konca tedna. 

27.4.2022: Gremo na pot. Mene poberejo okrog 8h. Idealna ura, da zjutraj opravim še svoje pisarniške zadeve. Potovanje je tako veliko lažje. Pri nas lije kot iz škafa in tudi na hrvaški strani. Hudiča, v Paklenici je menda lepo napovedano. In res, bolj kot smo se bližali naši destinaciji, lepše je bilo. Sonček in nebo brez oblačka. Kar naenkrat smo tudi v avtu slekli dolge rokave. 

Okrog 12h smo prispeli v bazo - kamp Anića kuk, ki je pod okriljem neke mamike. Kamp je kar na njenem vrtu/travniku za hišo. Poiščemo prostor med postavljenimi šotori in se ukampiramo. Raztegnemo stolčke in se dogovorimo, kaj bomo popoldan. Itak, da gremo plezat. Izbrali smo si smeri v sektorju Stup. Z Lukom sva želela iti Karabore (nek 6a), pa je bil žal zaseden. Nič hudega. Bova šla pa sosednjo smer - Pero (6a - 6a, 5b, 5b, 5b; 80m).

V smer se je prvi podal Luka. Platke ti dajo kar vetra. Spodaj maš filing, da nič ni za prijet in nikamor za stopit. Krasno ogrevanje, da se navadiva stopanja na trenje. Slej ko prej pa najdeš tudi kak soliden grif. Raztežaj splezam brez večjih težav. Ko pridem do Luka, me ta vpne v štant in pravi, da zdj grem pa jz naprej. Ha-ha, dobra. Mislil je resno...Jah, okej pa grem an. ''Sam štanta ne znam nardit aveš...''. Dobim schnellkurs...si probam zapomnit...in se ne obremenjevat, kako za vraga bom nardila štant in se skoncentriram na plezanje. Samo na plezanje, ker varovanje je bolj slabo. Preizkušnja za mojo psiho. Uspešno se prebijem na vrh raztežaja, se po frikovsko vpnem s tremi kompleti v manevrsko zanko in tuhtam...kaj vse morm nardit. Ne bom zgubljala besed kakšno cvetačo sm nardila z opremo (aja, pa 5m stran je bil en tip tut na štantu...mogoče me je malo čudno gledu kaj počnem, opa). Luka je varno prišel do mene, kar je najbolj važno. Sm ga pa prašala, kak se počuti ob tem, ko je posoliral svoj prvi 5b :'-). Naslednji cug je bil spet od Luka. Najprej je zarinu naravnost gor od najinega štanta. Zgledal in blo je težko, kompleti na 1m...tole neki ne bo. Iz sosednje smeri dobiva informacijo, da morava bolj v desno...no, tam je pa šlo. V nekih 3h urah sva se prmajala do vrha smeri. Tam pa še ena lekcija. Abzajl. Še ena stvar, ki se jo bom naučila na licu mesta, klasika. 

Ob povratku v kamp se je že malo temnilo. Druščina s ferajna je sedela za mizo, kuhala večerjo in zbirala vtise današnjega plezanja. In seveda, treba je naredit plan za naslednji dan. Pari smo se malo premešali. V navezo sm dobila Oto, oziroma ona mene. Prepustim ji odločitev, kaj greva plezat. Predlaga Velebitaški ali Kačo. Odvisno kolko bo gneče v smereh. Super, jz sm za.

28.4.2022: ženska naveza v Velebitaški (6a+ - 5b, 4a, 4c, 4b, 5b, 6a+, 5a, 3, 4a, 4a, 4b; 350m). 

Eno uro čakava, da sploh vstopiva v smer, ker sta pred nama (vsaj) dve navezi. Ob 10:10 nastopi najin čas (čeprav je Ota že skoraj obupala). Do detajla je smer čisto plezljiva. Izmenjujeva si cuge in konkretno povadim delanje štantov. Ota ni imela nobenih pripomb. Naveza pred nama pa je bila skrajno počasna, tako da sva se pošteno načakali + nazeblo naju je ko cucka. Pakleniški veter nazebe do kosti. Četrti cug je bil čist zanimiv. Najprej splezaš na zob, se v rikverc spustiš z njega na drugo stran. Tule je mal opasno, ker je treba stopat na trenje. Za enega predhodnika je blo zgleda tolko napeto, da ga je navilo in je moram opraviti tisto tavečjo potrebo. 6a-jček sm prepustila Oti. Sodeč po navezi pred nama, se je treba kar napet, da prideš čez težji del. Raztežaj se začne s platko, gre pod streho, ki jo prečiš v levo stran in nadaljuješ gor po nekakšni razjedi. Za piko na i je blo pod streho mokro. Moram priznat, da me je blo tule malo strah. Nič dobrega za prijet (dve solidni luknci sta bli seveda mokri) in stopanje na trenje. V prvo ni ratalo, sm se usedla. Potem pa sm nekako prgrizla čez, čeprav me je našutal po dolgem in počez, da sm prišla do konc cuga. Preostanek smeri pa brez večjih posebnosti. Aja, 3-ko sm vlekla jaz naprej in sm jo čist zakomplicirala. Predzadnji cug je pa kar slabo navrtan. Naprej splezaš na eno vlko polico, s katere zarineš na platko z radiatorji. Tko no, varovanje je kar slabo. Tam samo držiš skalo in greš naprej, bohnedj da se povalaš dol.

Še sestop in sva zaključili. Ker sva pozni in ni nobenega od  naših več v kanjonu, sva se odločili za štop. Ustavi prvi avto - 2 fanta, ki sta tudi v našem kampu. Čudovito. Tuš - hrana - plan za jutri - spanje. Uničena sem. Dolga smer in veter sta me zdelala.

*želje za jutri: jaz upam, da preživim; Ota in Gašper pa si želita malo daljše smeri v Aniću.

29.4.2022: trojka v Kači (6a+ - 3, 3, 4b+, 5b, 5a, 4b, 6a+, 6a, 5a, 5b; 350m)

Kot ponavadi malo prej vstanem, da se v miru najem, prebavim in tako dalje. Enkrat po 8.uri se zapeljemo do kanjona. V smer se nam ne mudi preveč, ker nekako vemo, da ne bo gneče. Brez težav najdemo vstop v smer in malo pred 9.uro že plezakamo. Od začetka do konca ne popusti. Začetne 3-ke so nekakšen sprehod med grmovji, ampak orientacijsko tudi niso na prvo žogo. V 3.cugu se spoznaš s platkami, ki te čakajo še v nadaljevanju. Jaz se držim zadaj in vodenje prepuščam Oti in Gašperju. 

Prvi ''detalj'' je potegnil Gašper, a je malo skrenil s poti. Plezali smo neko desno varianto, po platasti plati, ki je bla ekstra težka (vsaj zame, njemu je bila menda uživaška). Drugi detalj pa je potegnila Ota, oboževalka kaminov. 

Huh, svaka čast, da je tole splezala naprej. Meni je blo hard, čez kamin sm se resno nadelala. Naslednja cuga pa tud nista zastonj. 5a je bil zopet platast in moker, zadnji cug ima pa scary prečko v levo, kjer sm bla na nitki, da me bo odpetardiralo s stene. Ob pol šestih priborbamo na vrh smeri, bravo družba! Še sestop in smo. No, ne tako hitro. Ota je pred parkiriščem ugotovila, da je na vrhu pozabila jakno. Ni se obotavljala, letela je nazaj na vrh Anića kuka (s 4% baterije in eno energijsko ploščico). Če bi imela še kaj energije, bi se ponudila za spremstvo, ampak sem bila gotova. Nas je pa zvečer že pošteno skrbelo, kje je...srečno se je vrnila v kamp malo pred 11.uro. Zdaj grem lahko mirno spat.

30.4.2022: Rest day, ki to ni bil.

Zbudim se povožena. 7:20. In se sprva pritožujem, ker mi budilka ni zvonila. Odracam do skupnega prostora, iz katerega se mi smejeta Krištof in Katarina. Mogoče sm zgledala malo bogo in zabuhla v faco. ''Kaj pa ti že pokonci, a nimaš rest day-a danes?''. Na lagano se zrihtam, naštimam zajtrk in pristavim za kavo. Vse me boli, jaz pa tuhtam, kaj bi danes počela. Kmalu iz šotorov prisedejo še ostali člani zasedbe. Nekaterim se pozna še kakšen hmeljev napitek od prejšnjega večera. Bolj ko razmišljam, kaj bi počela, manj se mi da. Kaj pa če bi šla vseen plezat. Ponudi se priložnost, da grem z Lukom in Mičotom, ker je 3.član odpovedal. Ajde, gremo. 

2:1 izberemo smer Bračni smjer (5c - 4b, 4a, 5a, 4b, 5c, 4b, 4b, 3; 200m). Bo pasalo nekaj krajšega in lažjega. Luku ni najbolj po godu in komaj čaka hmeljev napitek v dolini. Smer je čist okej, mogoče malo šodrasta, a mestoma zanimiva. Detajl je kaminček, ki je svetlobna leta lažji kot tisti v kači. Meni še najtežji del je bil sestop...ma ni težek, samo ni se mi lublo drajsat dol po kamenju in zajlah. Ob pol štirih smo že v kanjonu s pivom v roki (fanta, ne jaz)...ravno prav za predstavo na speed wall steni.

1.5.2022: Karamara sweet temptations (6a+ - 6a, 4c, 6a+. 5a; 120m)

Čas za odhod. 

Da bo vtis Paklenice tapravi, je treba zadnji dan splezat eno fajno smer. Po priporočilu Katarine se z Lukom podava v Karamaro. Po začetni nervozi (za nama je čakala naveza), se je smer super iztekla. Najprej postreže z bolderskim štartom, kjer je treba malo stisnit. Zgoraj je pa res lepa in uživaška. Žal si ne moreva priznat, da sva jo posajtala, ker so bili označeni vsi grifi (od tekmovanja, ki je potekal prejšnji dan). Meni se je zdela čist taka frikarska, zelo lepo navrtana.

Na pico in domov. Z balkanskim in slovenskim domačim repertuarjem (mad dj skills by Martina) si utremo pot v  deževno Slovenijo.

Lepo je blo. Zdaj pa trenirat in se vidimo jeseni 😍